1. novembra praznujemo krščanski praznik vseh svetih. Uradno državno poimenovanje tega dneva je dan spomina na mrtve, skrajšano dan mrtvih. Dve popolnoma različni poimenovanji za isti praznik – prvo lahko doživljamo kot polno upanja (vsi sveti), drugo kot nekaj žalostnega, morečega, dokončnega (dan mrtvih).
“Tam, kjer so dnevi oblačni in kratki, se rodi narod, ki mu ni težko umreti” (Francesco Petrarca)
Dan spomina na mrtve nas opominja na pomembnost spominjanja in čaščenja umrlih ter na načine, kako lahko ohranimo njihovo prisotnost v naših življenjih.
Na ta dan vsako leto za hip ustavimo lovljenje sedanjosti in se zazremo v preteklost. Poleg družinskega obiskovanja grobov na prvi novembrski dan je tradicionalen tudi prižig sveč za naše pokojne.
Praznik vseh svetnikov je pomemben dan vere, upanja in ljubezni. To ni »dan mrtvih«, kot je bilo do nedavnega napisano na naših koledarjih, ampak je to dan živih, kajti Bog nas ima rad in trdno drži njegova obljuba: »Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje!«(prim. Jn 11b). Pomembno je, da ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo, kmalu potem ko so umrli, živijo! Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali sveti, ta pot pa je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.
Praznik vseh svetnikov je torej naš skupni praznik, praznik vere, upanja,veselja in ljubezni! Zato se prvega novembra, kot poje Cerkev v hvalnicah tega slovesnega praznika, veselimo poveličanja vseh svetih članov Cerkve tudi mi, ko po njihovem zgledu in priprošnji v veri z njimi potujemo obljubljeni večni sreči naproti!
